V naših podnebnih in geografskih razmerah je gozd najbolj stabilen, učinkovit in trajen kopenski ekosistem. V njem se razpoložljiva energija porabi na najboljši možen način, količina in raznolikost življenja  v njem je največja. S časom se ekosistemi razvijajo od bolj preprostih, z majnim številom različnih organizmov, s slabšim izkoristkom energije do bolj zapletenih z večjo pestrostjo življenja,  in boljšim izkoristkom energije. Če se ljudje ne bi naselili v naših krajih, bi večino ozemlja Slovenije prekrival gozd. Ko so se naši predniki odločili, da se za stalno naselijo tukaj, je bilo eno njihovih prvih dejanj krčenje gozda. Gozd je dal les za gradnjo bivališč in kurjavo, gozdna zemlja je bila rodovitna in primerna za poljedelstvo. Nastale so poseke ali krčevine. Rumeno cvetoče rastline s 5-števnim cvetnim odevalom, ki so pogosto zrasle na krčevinah, so poimenovali krčnice. V Sloveniji je danes znanih 11 vrst krčnic. Najbolj znana med njimi je šentjanževka.

Poleg tega, da  šentjanževka zraste na krčevinah, je za ljudi zanimiva še zaradi drugih lastnosti. Mnoge od njih so zabeležene v njenem imenu in v ljudskem izročilu, ki jo spremlja. Slovensko poimenovanje šentjanževka se nanaša na dejstvo, da začne cveteti v času, ko ima god  sv. Janez. Janezovo je krščanski zaznamek za začetek poletja, za poletni solsticij. V staroslovenski kulturi je bila to kresna noč. Če sveže rumene cvetove šentjanževke stisnemo med prsti, se prsti obarvajo rdeče. Kristjani so v tem prepoznali kri obglavljenega Janeza Krstnika in ji že samo zaradi tega pripisali posebno moč. Latinsko poimenovanje rodu Hypericum izhaja iz grščine in pomeni „preko prikazni“. Šentjanževka pomaga premagati prikazni. Vrstno ime perforatum pa pomeni preluknjano in se nanaša na značilnost šentjanževkinih listov, ki zgledajo kot da so preluknjani, če pogledamo skoznje proti svetlobi. Prosojnost dajejo listom kapljice olja v njih.


Opis: trajna 0,3 do 1 m visoka, grmičasto razrasla rastlina. Steblo z dvema vzdolžnima brazdama. Listi podolgovati ali jajčasti s prosojnimi pikicami. Rumeni cvetovi tvorijo navidezni kobul z do 13 mm dolgimi venčnimi lističi.

Rastišče: rada ima sončna in suha rastišča. Na Goričkem pogosta na zaraščajočih se njivah in travnikih.


Uporaba: V ljudskem zdravilstvu je ena izmed najbolj cenjenih in poznanih rastlin. Uporablja se v obliki čaja, tinkture in olja. Čaj naredimo kot poparek, ki ga pustimo stati 10 minut. Uporablja se pri depresijah, utrujenosti, ženskih težavah (predvsem v obdobju menopavze), pomaga h boljšemu spancu in odganja prikazni, ki otrokom ne dajo spati. Pri depresijah pijemo čaj najmanj 6 tednov. Pitje čaja ni priporočljivo v času nosečnosti. Kadar jemljemo druga zdravila, se prepričamo, da lahko pijemo čaj iz šentjanževke, saj se učinkovitost mnogih zdravil ob uporabi šentjanževke zmanjša. Tinkturo naredimo iz cvetov, ki jih namakamo v 70% alkoholu ali v dobrem domačem žganju. Tinkturo uporabljamo za vtiranje pri revmatičnih težavah ali za uživanje pri depresiji (trikrat na dan po 20 kapljic v kozarcu vode).

Recept: šentjanževo olje pripravimo tako, da damo sveže cvetove v steklen kozarec in jih prelijemo s hladno stiskanim oljčnim oljem. Kozarec na rahlo pokrijemo in postavimo na sončno mesto. V prvih dneh večkrat premešamo. V tem času se iz svežih cvetov izločajo voda, zrak in drugi plini, kar vidimo kot mehurčke v olju. Ko se ta proces neha (nekaj dni), kozarec dobro zapremo. Po treh do petih tednih dobi olje lepo rdečo barvo in ga lahko precedimo. Uporabimo kuhinjsko krpo ali gazo. Če se je na dnu kozarca nabrala voda, jo ločimo od olja in zavržemo. Prisotnost vode v olju  omogoča razvoj drobnoživk in takšno olje se sčasoma pokvari. Čisto olje hranimo v temnih sekleničkah na hladnem mestu. Olje se uporablja za nego kože, za masažo, za zdravljenje površinskih ran (ne svežih), opeklin, ozeblin in za vtiranje pri revmatičnih obolenjih ter pri obrabi sklepov in hrbtenice.

Zanimivost: koža nekaterih ljudi postane pri daljšem pitju čaja iz šentjanževke preobčutljiva na sonce.

   nazaj na seznam rastlin