V naših podnebnih in geografskih
razmerah je gozd najbolj stabilen, učinkovit in trajen
kopenski ekosistem. V njem se razpoložljiva energija
porabi na najboljši možen način, količina in raznolikost
življenja v njem je največja. S časom se ekosistemi
razvijajo od bolj preprostih, z majnim številom različnih
organizmov, s slabšim izkoristkom energije do bolj
zapletenih z večjo pestrostjo življenja, in boljšim
izkoristkom energije. Če se ljudje ne bi naselili v naših
krajih, bi večino ozemlja Slovenije prekrival gozd. Ko so
se naši predniki odločili, da se za stalno naselijo tukaj,
je bilo eno njihovih prvih dejanj krčenje gozda. Gozd je
dal les za gradnjo bivališč in kurjavo, gozdna zemlja je
bila rodovitna in primerna za poljedelstvo. Nastale so
poseke ali krčevine. Rumeno cvetoče rastline s 5-števnim
cvetnim odevalom, ki so pogosto zrasle na krčevinah, so
poimenovali krčnice. V Sloveniji je danes znanih 11 vrst
krčnic. Najbolj znana med njimi je šentjanževka.
Poleg tega, da šentjanževka zraste na krčevinah, je
za ljudi zanimiva še zaradi drugih lastnosti. Mnoge od
njih so zabeležene v njenem imenu in v ljudskem izročilu,
ki jo spremlja. Slovensko poimenovanje šentjanževka se
nanaša na dejstvo, da začne cveteti v času, ko ima
god sv. Janez. Janezovo je krščanski zaznamek za
začetek poletja, za poletni solsticij. V staroslovenski
kulturi je bila to kresna noč. Če sveže rumene cvetove
šentjanževke stisnemo med prsti, se prsti obarvajo rdeče.
Kristjani so v tem prepoznali kri obglavljenega Janeza
Krstnika in ji že samo zaradi tega pripisali posebno moč.
Latinsko poimenovanje rodu Hypericum izhaja iz grščine in
pomeni „preko prikazni“. Šentjanževka pomaga premagati
prikazni. Vrstno ime perforatum pa pomeni preluknjano in
se nanaša na značilnost šentjanževkinih listov, ki
zgledajo kot da so preluknjani, če pogledamo skoznje proti
svetlobi. Prosojnost dajejo listom kapljice olja v njih.
Opis: trajna 0,3 do 1 m visoka, grmičasto razrasla
rastlina. Steblo z dvema vzdolžnima brazdama. Listi
podolgovati ali jajčasti s prosojnimi pikicami. Rumeni
cvetovi tvorijo navidezni kobul z do 13 mm dolgimi
venčnimi lističi.
Rastišče: rada ima sončna in suha rastišča. Na
Goričkem pogosta na zaraščajočih se njivah in travnikih.
Uporaba: V ljudskem zdravilstvu je ena izmed
najbolj cenjenih in poznanih rastlin. Uporablja se v
obliki čaja, tinkture in olja. Čaj naredimo kot poparek,
ki ga pustimo stati 10 minut. Uporablja se pri depresijah,
utrujenosti, ženskih težavah (predvsem v obdobju
menopavze), pomaga h boljšemu spancu in odganja prikazni,
ki otrokom ne dajo spati. Pri depresijah pijemo čaj
najmanj 6 tednov. Pitje čaja ni priporočljivo v času
nosečnosti. Kadar jemljemo druga zdravila, se prepričamo,
da lahko pijemo čaj iz šentjanževke, saj se učinkovitost
mnogih zdravil ob uporabi šentjanževke zmanjša. Tinkturo
naredimo iz cvetov, ki jih namakamo v 70% alkoholu ali v
dobrem domačem žganju. Tinkturo uporabljamo za vtiranje
pri revmatičnih težavah ali za uživanje pri depresiji
(trikrat na dan po 20 kapljic v kozarcu vode).
Recept: šentjanževo olje pripravimo tako,
da damo sveže cvetove v steklen kozarec in jih prelijemo s
hladno stiskanim oljčnim oljem. Kozarec na rahlo pokrijemo
in postavimo na sončno mesto. V prvih dneh večkrat
premešamo. V tem času se iz svežih cvetov izločajo voda,
zrak in drugi plini, kar vidimo kot mehurčke v olju. Ko se
ta proces neha (nekaj dni), kozarec dobro zapremo. Po treh
do petih tednih dobi olje lepo rdečo barvo in ga lahko
precedimo. Uporabimo kuhinjsko krpo ali gazo. Če se je na
dnu kozarca nabrala voda, jo ločimo od olja in zavržemo.
Prisotnost vode v olju omogoča razvoj drobnoživk in
takšno olje se sčasoma pokvari. Čisto olje hranimo v
temnih sekleničkah na hladnem mestu. Olje se uporablja za
nego kože, za masažo, za zdravljenje površinskih ran (ne
svežih), opeklin, ozeblin in za vtiranje pri revmatičnih
obolenjih ter pri obrabi sklepov in hrbtenice.
Zanimivost: koža nekaterih ljudi postane pri
daljšem pitju čaja iz šentjanževke preobčutljiva na sonce.