Breza s svojo
očarljivostjo in deviško podobo zapeljuje človeka. Ta ji
je v stoletjih pripisal mnogotere pravljične, magične in
zdravilne lastnosti, ob tem pa pridno izkoriščal njene
materialne vrline. Breza hitro pride in odide, naseli
opuščene njive, jih zastre in pognoji, se hitro postara
in gozd bukvam in gabrom prepusti. Raste tam, kjer je
premokro za bore in presuho za jelše.
Opis: do 25 m visoko drevo z belim lubjem. Listi
so rombaste oblike, dvojno nazobčani in koničasti. Moški
cvetovi so v visečih mačicah – ženske mačice so manjše
in pokončne. Cvete od aprila do maja.
Rastišče: drevo, ki na Goričkem naseli srednje
vlažne zapuščene kmetijske površine. Uspeva v redkih
gozdovih in ob gozdnih robovih. V strnjenih starejših
gozdovih se ne pomlajuje. Slabo prenaša sušo.
Uporaba: v zdravilne namene se uporablja čaj iz
brezovih listov in brezov sok. Oba pomagata pri
obolenjih sečil in pospešujeta izločanje vode.
Uporabljamo jih pri revmatičnih obolenjih in težavah s
kožo. Zunanje se čaj in sok uporabljata za nego lasišča,
proti prhljaju in za krepitev las. Les breze je iskano
kurivo za odprte kamine, ker ne prasketa in ne meče
isker. Cenjene so brezove metle. Lubje se uporablja za
kritje hiš.
Recept: čaj iz listov pripravimo kot poparek.
Brezove liste prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10
minut. Precedimo in pijemo po požirkih.
Zanimivost: brezov sok pridobimo iz brez v
spomladanskem času. V času pred olistanjem, ko se
začnejo rastlinski sokovi dvigati po deblu navzgor,
zvrtamo luknjico v deblo breze in vstavimo vanjo slamico
ali votlo bezgovo vejico. Pod njo postavimo posodo, v
kateri zbiramo sok. Sok pustimo teči en dan. Nato luknjo
zamažemo s smolo ali glino. V isto drevo vrtamo le
enkrat.